KAJ DANES V RESNICI PRODAJAMO?

KAJ DANES V RESNICI PRODAJAMO?

Od Cankarja do Starbucksa ali nauk o doživetju kave

»Dajmo se malo sprehoditi skozi zgodovino uspeha in bogastva. Kdo je imel na tem področju največ moči v času plemstva?« je zbrane na motivacijskem predavanju vprašal Matija Goljar, voditelj oddaje Štartaj, Slovenija!

Vsekakor kraljeve družine. In kar dolgo je bilo tako, pa še vsem je bilo logično. Zatem je prišlo obdobje, ko je postalo uporabno znanje. Naenkrat je lahko postal najuspešnejši človek tisti, ki je največ vedel. Bolj ko je bil šolan, več novega je lahko »pogruntal«. Izumil patent, od tega pobiral odstotke in dobro živel na račun svoje iznajdbe.

Pa to še drži?

Naj vas vse pridne in poslušne prizemljim s kratkim – NE, trdi Matija Goljar, vodja Ustvarjalnika in podjetniški mentor, ki predava o (r)evoluciji, ki se dogaja pred našimi očmi, še najbolj pa jo občutimo podjetniki, Od Billa Gatesa naprej to ne drži več, kajti z njegovo pomočjo je svet padel s tečajev, v revolucijo, ki še kar traja in se levi iz ene v drugo. Odkar imamo računalnike in internet, je vse znanje sveta na enem mestu. Znanje ni bilo še nikoli tako dostopno in demokratično; prav vse lahko »zguglamo«, tudi navodila za atomsko bombo.

Kdo je torej zmagovalec današnjega dne?

Tisti, ki je najbolj sposoben. Tisti, ki zna hoditi korak pred drugimi; ki zna iz vsega, kar so si izmislili drugi, narediti nekaj novega. V čem je torej lepota dodane vrednosti v sodobnem podjetništvu? Gotovo ni v tem, da bi spotoma zaračunavali dejansko nastalo dodano vrednost v nekdanjem pomenu besede. Danes je treba narediti koncept, razsute že izumljene lego kocke je treba zložiti drugače, kot jih zna kdorkoli drug. To je vsa umetnost, prostodušno »priznava« Matija Goljar.

Rabite konkreten primer?

Pa ga poglejmo na primeru skodelice kave. Za katero vemo, koliko je njena osnovna vrednost. S tem mislim tistih par kavnih zrn, ki jih dobi plačane afriški kmet. S tem, da se jim cena zaradi pakiranja in transporta zviša, nimamo težav. Da gremo »v kafič«, kjer plačamo še stroške priprave in strežbe, nam je tudi še jasno. Tako je vsaj »skodelica kave« funkcionirala zadnjih petdeset let. A povejte mi, zakaj smo pripravljeni v Portorožu zanjo odšteti 2,6 evra in v Starbucksu 5 evrov? Kako jim to uspe? Zakaj? Gre za znamko, za našo nečimrnost? Za naš ego, da pokažemo, da lahko damo za kavo 5 evrov?

Kaj je torej tisto, zaradi česar sem za kavo pripravljen toliko plačati? Za njihovo kavo dam 5 evrov zato, ker dejansko ne kupim (le) kave. Kupim doživetje. Danes se prodajajo doživetja, kava je samo osnova! Največ »keša« je na neotipljivi vrednosti. Absolutno dejstvo je, da mi vsi zapravimo več za stvari, ki jih hočemo, kot za stvari, ki jih rabimo.

 

Karolina Vrtačnik

podjetniška svetovalka

SPOT Svetovanje Osrednjeslovenska

Podjetniško svetovanje in regionalno povezovanje

 

 

Projekt je sofinanciran s pomočjo Evropskega sklada za regionalni razvoj, Ministrstva za gospodarski razvoj ter SPIRIT Slovenija, javna agencija